Konopljini medenjaki

V zimskih dneh so skoraj nepogrešljivi medenjaki s svojim značilnim vonjem po medu in cimetu. Medenjake običajno pripravljamo  po starih družinskih receptih babic, ki se običajno prenašajo iz roda v rod.  V prazničnih dneh je dobro da se njihove peke lotimo malo prej, saj so sveži zelo trdi. V zaprti posodi se zmehčajo, razvijejo pa tudi svoj pravi vonj in aromo.

Tradicija medenjakov izhaja iz Orienta

Močno aromatično medeno pecivo izhaja iz Orienta in so ga poznali že stari Egipčani in Rimljani. Medeno pecivo so stregli kot posebnost ob praznikih, kjer so ga bogati in vplivni delili kot miloščino podložnikom, revežem in otrokom.

Izvor  medenjakov, ki jih poznamo danes

Medenjaki, kot jih poznamo danes, prihajajo iz Belgije, od tam pa so jih nune in menihi prinesli v nemški prostor. V tistih časih so cenili predvsem njihovo dolgo obstojnost, saj so jih lahko hranili za slabe čase. Priljubljeni in spoštovani pa so bili tudi kot hrana za post.
Ker so za medenjake potrebne orientalske začimbe, se je tradicija medenjakov razvila predvsem na velikih trgovskih križiščih kot je Nürnberg ali Pulsnitz. Poznani pa so tudi medenjaki iz Achna, Basla, Thorna in francoskega Dijona, danskega Christiansfelda ali avstrijskega Ausseerlanda.